Umetnostna dediščina

Slikarska, kiparska in arhitekturna umetnost

Skromna, verjetno lesena kapela naj bi na Blejskem otoku stala že v času, iz katerega so tudi prvi arheološki ostanki poselitve, to je v 7. ali 8. stoletju po Kristustu. Na mestu kapelice so kasneje pozidali majhno cerkvico s pravokotno ravno krito ladjo in polkrožno apsido. V pisnih virih je kapela prvič omenjena že leta 1185. Povečali so jo briksenški škofje, ki so leta 1004 posest dobili v dar od cesarja svetega Henrika II.

Cerkev Marijinega vnebovzetja, ki je pomensko in arhitekturno središče Blejskega otoka, je bila večkrat prezidana. Romanske oblikovne značilnosti je sredi 15. stoletja zamenjala gotika. Večja obnova pa je bila potrebna po dveh potresih, prvič leta 1511 in znova leta 1622. Sedanjo baročno obliko je cerkev dobila konec 17. stoletja.

Mogočni zvonik je v spodnjem delu še gotski, osrednji del je bil pozidan po potresu 1511, ko je bil zvonik močno poškodovan in le za silo popravljen z leseno zgradbo. V njem zvonijo trije zvonovi. Večji veliki zvon je bil odlit leta 1737 v zvonarski delavnici Antona Samasse v Ljubljani, manjša zvonova sta iz delavnice Gašperja Franchija. Zvonik so temeljito prenovili šele po več prošnjah leta 1680 kamnar Jakob Požlep, zidarski mojster Janez Soklič in zidar Matija Svetina, pesek pa je nabavil Jurij Zupančič.

Leta 1688 je zvonik zadela nova nesreča. Zaradi strele je pogorela streha, ki jo je leta 1690 popravil tesar Jernej Kumerdej. Današnjo podobo je streha dobila po požaru leta 1782. Zvonik je poslikan s šivanimi vogali, ohranjena je tudi slikovita ura na južnem pročelju iz 17. stoletja.

Otok so obiskovali številni romarji, ki so navadno prespali v prostorih proštije, velike nadstropne zgradbe tik ob cerkvi. Stavba pravokotnega tlorisa s štirikapno streho ima v pritličju manjša okenca, ki dokazujejo, da je bila sprva stavba pritlična. Prezidali so jo najprej v začetku 17. stoletja, leta 1787 pa so ji dodali vrhnje nadstropje, tako da sta poleg romarjev v njej lahko bivala tudi kaplan – cerkveni oskrbnik in prošt, kadar je prišel iz Briksna na Bled. V pisanih virih, kot na primer v inventarju iz leta 1669, poimenujejo stavbo gostišče in mežnarija, iz česar lahko sklepamo, da je v njej sprva bival tudi mežnar.

Na otoku za cerkvijo stoji manjša nadstropna stavba, imenovana Puščavica. Sprva lesena stavba, postavljena pred letom 1636 za duhovnika puščavnika Mihaela Waidmanna, brata tedanjega oskrbnika in poznejšega glavarja na gradu Krištofa Waidmanna, je tudi pozneje služila za druge duhovnike puščavnike, ki so se naselili na otoku, da bi v samoti in tišini zbrano molili.

Kdaj je bila stavba pozidana, viri ne povedo. Sedanja oblika je iz leta 1852, ko jo je župnik Simon Peharc pripravil za prenočevanje romarjev.

Pot lahko nadaljujemo okoli otoka po vzhodni obali, zaraščeni z iglavci in listavci, ali po zahodni obali po peščeni poti, ki nas privede nazaj na osrednjo ploščad. Tu si velja ob zvoniku ogledati tudi baročni kip Marije Magdalene, gotski svetilnik ob južnem vhodu v cerkev in cerkveni portal iz leta 1866, ki je nastal v radovljiški podobarski in kamnoseški delavnici Ivana Vurnika. Bronasta vrata krasi relief s prizorom Oznanjenja. Do konca 17. stoletja je na tem mestu stal zunanji oltar.

Blejski otok je nesporno eden najpomembnejših naravnih vrednot ter kulturnozgodovinskih spomenikov v Sloveniji, zato je bil že leta 1949 zavarovan z odločbo, ki jo je leta 1999 nadomestil Odlok o razglasitvi za kulturni spomenik državnega pomena.